Prehlad je akutno, kratko in blago obolenje z značilnimi znaki in simptomi:
Prehlad se spontano pozdravi v 5 – 10 dneh. Možni zapleti so vnetje sinusov in ušes.
Pri sezonski gripi se pojavijo naslednji znaki in simptomi:
Večina okuženih z gripo ozdravi v tednu ali dveh. Okužba navadno poteka blago, možen je tudi težji potek bolezni s pljučnico, redkeje odpovedjo dihanja ali celo smrtnim izidom. Težji potek okužbe je pogostejši pri odraslih s kroničnimi srčnimi in dihalnimi boleznimi, pri nosečnicah in imunsko oslabljenih posameznikih. Težji potek okužbe z virusom gripe velikokrat zahteva zdravljenje v bolnišnici.
Zdravnika morate poklicati ali obiskati brez odlašanja, če je otrok zmeden, se ne odziva na klice, ima krče, se duši in ne more do zraka.
Prav tako svetujemo pregled pri zdravniku, če otroku naraste vročina s hudo mrzlico. Mrzlica spremlja ponavadi resnejše bolezni, predvsem bakterijske okužbe, pri katerih je potrebno dodatno zdravljenje. Najpogosteje gre pri tem za pljučnico, vnetje ledvičnih čašic, pa tudi različne septične zaplete, ki življenjsko ogrožajo otroka.
Če je otrok star manj kot 3 mesece in ima vročino prek 38 °C ga mora prav tako videti zdravnik, saj v tej starosti dojenček le redko odgovori na okužbo z vročino. Posvet z zdravnikom svetujemo tudi pri otrocih vseh starosti z vročino, ki preseže 40 °C.
Nemudoma morate poklicati zdravnika pri otroku z vročino, ki so mu morda zaradi poškodbe ali bolezni odstranili vranico. Posledica tega je izrazita slabša odpornost na nekatere bakterijske okužbe, ki so lahko smrtno nevarne, če jih ustrezno ne zdravimo. Prav tako svetujemo obisk pri zdravniku, če vročina pri otroku po treh do petih dnevih ne pade. V tem času praviloma mine večina nenevarnih virusnih okužb, ki ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Prav tako mora otroka videti zdravnik, če vročina po prehodnem padcu in izboljšanju počutja spet poraste na visoke vrednosti. V tem primeru gre večinoma za zaplet, ki ga lahko oceni in razreši le zdravnik.
Ni razloga, da bi z otrokom, ki sicer ni prizadet, samo zaradi vročine sredi noči iskali zdravnika. Bolje bo, da naslednji dan obiščete zdravnika, ki otroka dobro pozna in vam bo zato lahko najbolje svetoval.
OSEBNA HIGIENA
PROSTOR
PREHRANA IN VNOS TEKOČIN
Prehrana naj bo lahka, pomembnejši je vnos tekočine, kot so čaj, sok, juha, voda, bela kava… Kadar je bolnik zelo prizadet zaradi bolezni, mu sami večkrat ponudimo pijačo. To velikokrat zahteva precej truda, saj je bolnik utrujen in bi najraje imel mir. Pomembno je, da vztrajamo naj popije tekočino po požirkih.
POČITEK
V primeru prehladnih obolenj in gripe, je bolniku poleg zdravil, ki nižajo temperaturo in zmanjšujejo bolečine, vnosa zadostne količine tekočine, potreben tudi počitek. Gledanje televizije in prenosni računalnik v postelji ni počitek. Oboleli z gripo bodo morali ostati doma vsaj 7 dni, otroci in bolniki s kronično boleznijo verjetno več. Vendar bo o dolžini okrevanja odločal zdravnik, na osnovi poteka bolezni pri vsakem posamezniku posebej.
V otroštvu je depresivnost zelo redka, v obdobju mladostništva pa se število depresivnih motenj poveča. Za to obdobje so značilne začasne spremembe razpoloženja in čustvovanja, ki predstavljajo del normalnega razvoja, ne pa depresivnih motenj. Depresija ni zgolj običajna žalost, ki jo v povezavi z neprijetnimi življenjskimi izkušnjami doživljamo vsi. Kadar potrtost in spremembe v vedenju trajajo daljši čas in opazno ovirajo otroka/mladostnika pri vsakodnevnem delovanju doma, v šoli in v skupini vrstnikov, je potrebno poiskati strokovni nasvet.
Razlogi za nastanek depresivnih motenj
Za nastanek depresivnih motenj je značilno medsebojno vplivanje bioloških, psihičnih in dednih značilnosti posameznika ter dejavnikov okolja. Začetek depresije pogosto sproži večji stresni dogodek, kot je npr. bolezen ali smrt bližnjega, ločitev staršev ali druga izguba.
Znaki depresivnih motenj
Pri ugotavljanju depresivnih motenj pri otrocih in mladostnikih smo pozorni na prisotnost in jakost naslednjih sprememb v vedenju:
Kam po pomoč?
Spremembe v vedenju večinoma najprej opazijo starši, ki naj strokovni nasvet poiščejo pri osebnemu zdravniku. V primeru, ko izključi telesno bolezen, bo svetoval pregled pri pedopsihiatru (psihiater, ki je specializiran za zdravljenje otrok) ali pri psihologu.
Jecljanje je motnja govora, pri kateri je normalen tok govora prekinjen. Stara je toliko kot človeški govor, pojavlja se v vseh delih sveta in v vseh jezikih. Pogostejša je pri moških kot pri ženskah. Če se jecljanje pojavi v otroštvu, pogosto pride do spontanega izboljšanja. Le en odstotek odraslih jeclja.
Razlike med ne-tekočim govorom in jecljanjem
Ne-tekoč govor:
Jecljanje:
Kam po pomoč?
Logoped je strokovnjak, ki se ukvarja s preventivo, detekcijo, diagnostiko in rehabilitacijo govornih motenj ter motenj komunikacije. Ena izmed njih je jecljanje.
Za obravnavo se morate predhodno naročiti po telefonu ali osebno; potrebujete tudi napotnico oziroma delovni nalog, ki ga napiše otrokov izbrani zdravnik.
Kakšen je hiperaktiven otrok?
Kam po pomoč?
Vsak živahnejši otrok še ni hiperaktiven. Res pa je tudi, da je mnogo nemirnih otrok, ki niso bili nikoli ustrezno pregledani in razumljeni, ker so jih starši pojmovali le kot »bolj živahne«, »poredne“. Otrokovo vedenje je potrebno najprej pravilno oceniti – ali gre za motnjo v pravem pomenu besede ali ne.
Z oceno teh motenj se ukvarjajo strokovnjaki v svetovalnih centrih, centrih za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, v šolski svetovalni službi. Smiselno se je obrniti na otrokovega zdravnika, ki bo opravil osnovne medicinske preiskave in po potrebi poslal otroka k specialistu – nevrologu, kliničnemu psihologu, otroškemu psihiatru ali specialnemu pedagogu. Otroka običajno pregleda več omenjenih strokovnjakov, ki skupaj oblikujejo mnenje. Pri tem upoštevajo tudi opažanje otrokovega učitelja/vzgojitelja.
Če je potrjeno, da je otrok prekomerno nemiren, je potrebna natančna razlaga otrokove motnje staršem, ustrezno vzgojno ravnanje staršev, prilagoditve v vrtcu ali šoli, dogovor glede sodelovanja staršev in šole, pri bolj izraženih težavah pa tudi zdravljenje z zdravili.
Pervazivne razvojne motnje, kamor uvrščamo avtizem v otroštvu in Aspergerjevo motnjo, so skupina motenj, za katere so značilne kvalitativne
abnormnosti v vzajemnih socialnih odnosih in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar interesov in aktivnosti.
Avtizem
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80% jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.
Aspergerjeva motnja
Nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo. V teh primerih govorimo o Aspergerjevi motnji, ki jo običajno prepoznamo kasneje, lahko šele v v šolski dobi.
Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji
Kako lahko otroku pomagajo starši?
Avtizem je ena od motenj, ki jo je težko opaziti, zlasti takrat, kadar je otrok govorno in intelektualno normalno razvit. Pri težje prizadetih otrocih, ki zaostajajo tudi v duševnem razvoju, so simptomi opazni takoj po rojstvu in jih je lažje prepoznati. Sistematski pregledi pri pediatru, logopedu ali psihologu (3 leta) v primeru manj izraženih simptomov pogosto niso dovolj občutljivi in ne odkrijejo teh otrok oz. ugotovijo zaostanek v razvoju, ne pa tudi vzroka.
Kadar Vas skrbi, da se otrok ne razvija po pričakovanjih ali ima neobičajne značilnosti vedenja, se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico ali učiteljico, ki otroka opazuje v vsakodnevnih stikih z vrstniki. V sodelovanju s psihologom bo morda izpolnila lestvico Socialno vedenje otrok, s pomočjo katere
se ocenjuje otrokova socialna spretnost in zrelost.
Obiščite otrokovega pediatra, ki bo opravil osnovne preiskave. Kadar obstaja sum na pervazivno razvojno motnjo, otroka pregleda in opazuje več strokovnjakov, kot so: (razvojni) pediater, nevrolog, klinični psiholog, logoped, specialni pedagog, otroški psihiater. Idealno je, če se ti pregledi opravijo med 2. in 3. letom otrokove starosti. Na osnovi diagnoze je otrok vključen v intenzivni terapevtski program, ki je tem bolj učinkovit, če je začet dovolj zgodaj, vsekakor v predšolskem obdobju. Izjemnega pomena je tudi velika intenzivnost dela z otrokom: vaje, ki jih z otrokom delajo strokovnjaki, je potrebno izvajati tudi doma.
Kam po pomoč?
Z oceno in terapijo pervazivnih razvojnih motenj se ukvarjajo strokovnjaki v svetovalnih centrih, Centrih za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, Zavodih za sluh in govor ter na pediatričnih klinikah.
Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Ob tem je bila oseba močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. PTSD se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.
Vzroki PTSD:
Simptomi:
Dodatni simptomi, ki spremljajo PTSD:
Kako ukrepamo?
Klinični psiholog bo pomagal žrtvam PTSD z ustrezno obliko psihoterapije glede na anamnestične oz. heteroanamnestične podatke ter v skladu z rezultati psihodiagnostičnih testov. Za mlajše otroke je najprimernejša igralna terapija. Pomembno je tudi izobraževanje staršev o simptomih in učinkih PTSD ter njihovo sodelovanje v terapevtskem procesu. Pri mladostnikih in odraslih lahko uporabljamo kognitivno vedenjsko psihoterapijo.
Namen obravnave:
POMEMBNO JE HITRO UKREPANJE. NAJBOLJE JE, DA SE OBRAVNAVA ZAČNE TAKOJ PO TRAVMI, SAJ SO TAKO PRIČAKOVANI UČINKI NAJVEČJI.
Kaj je samopoškodbeno vedenje?
Je namerno poškodovanje lastnega telesa, kot je naprimer rezanje, zbadanje, praskanje, povzročanje opeklin s cigaretami, puljenje las, samozastrupitve itd. Tisti, ki se samopoškodujejo, povedo, da ne želijo umreti, temveč je to način, s katerim se pomirijo, kadar se ne znajo pomiriti na bolj ustrezen način.
A s samopoškodovanjem mladostniki dosežejo le kratkotrajno pomiritev. Gre za simptom, ki je povezan z raznimi motnjami.
Samopoškodbe so lahko kjerkoli na telesu, najpogosteje pa so na rokah, trebuhu in stegnih. Običajno so to površinske rane, lahko pa tudi hujše poškodbe, ki povzročijo iznakaženje telesa.
Vzroki za samopoškodbeno vedenje:
Kako pride do samopoškodbenega vedenja?
Sprožilni dogodek, ki je lahko povsem nepomemben, v mladostniku sproži čustva, kot so npr. jeza, strah, sram. Ta čustva ga preplavijo in v njem povzročijo hudo napetost, ki je ne zmore več obvladati. Bolečina, ki se pojavi ob samopoškodbi, preglasi to napetost. Ob tem mladostnik občuti olajšanje, ki pa je zelo kratkotrajno. Kmalu mu sledi občutek sramu, krivde, samoobtoževanje. Lahko pa občuti hudo notranjo praznino, ki je bila tako neznosna, da je moral to praznino z nečim zapolniti. Samopoškodbeno vedenje lahko postane vzorec reševanja težav. Sčasoma je za pomiritev potrebna vse hujša samopoškodba.
Kako lahko pomagamo?
Pravočasno prepoznavanje in ustrezen terapevtski pristop zmanjšujeta potrebo po samopoškodovanju. Ob prepoznanih znakih samopoškodbenega vedenja, zato takoj ukrepajte in obiščite osebnega zdravnika!
" Prisrčno se zahvaljujem vsem zdravnikom in sestram, ki so tako lepo skrbeli zame v času moje bolezni. Od vas sem odšla z zelo prijetnim občutkom, da vam kljub obilici dela ni vseeno za bolnika, da mu skušate nesebično in požrtvovalno olajšati življenje. Hvaležna sem vam za vso izkazano skrb in pozornost za moje dobro počutje. Hvala in srečno! "
" Spoštovani zaposleni, vedel sem, da ste strokovnjaki, vsak na svojem področju dela. Sedaj ko to pišem pa vam izražam posebno zahvalo za izkazano delo, resnično razumevanje človeške bolečine, humanega in moralnega odnosa do ljudi, ki pridejo k vam po pomoč. "
" Vsaka beseda je odveč, ker se vsega dobrega, kar tu doživljam, ne da opisati. Ne izpostavljam nobenega, kajti vsi zaslužite več kot najvišjo oceno. Srčna hvala! "
Zdravstveni dom Velenje
Vodnikova cesta 1,
3320 Velenje
Telefon
03 899 54 00
E-poštni naslov
info@zd-velenje.si
ZD Velenje je možno
spremljati tudi na naši
Facebook strani.
Zasebnost | Piškotki | Varstvo osebnih podatkov
Copyright © 2023, Zdravstveni dom Velenje.
Vse pravice so pridržane. Izvedba iDengo.