Prehlad je akutno, kratko in blago obolenje z značilnimi znaki in simptomi:

• bolečine v žrelu,
• kihanje,
• nosni izcedek, zamašen nos,
• solzenje,
• lahko tudi mrazenje in blago povišana telesna temperatura,
• blage bolečine v mišicah,
• lahko blag suh kašelj.

Prehlad se spontano pozdravi v 5 – 10 dneh. Možni zapleti so vnetje sinusov in ušes.

Pri sezonski gripi se pojavijo naslednji znaki in simptomi:

• nenadna povišana telesna temperatura (38,8 – 40˚C),
• izrazite bolečine v mišicah in kosteh,
• mrazenje,
• izčrpanost,
• bolečine v žrelu,
• izrazit glavobol,
• izrazit suh kašelj

Večina okuženih z gripo ozdravi v tednu ali dveh. Okužba navadno poteka blago, možen je tudi težji potek bolezni s pljučnico, redkeje odpovedjo dihanja ali celo smrtnim izidom. Težji potek okužbe je pogostejši pri odraslih s kroničnimi srčnimi in dihalnimi boleznimi, pri nosečnicah in imunsko oslabljenih posameznikih. Težji potek okužbe z virusom gripe velikokrat zahteva zdravljenje v bolnišnici.

Zdravnika morate poklicati ali obiskati brez odlašanja, če je otrok zmeden, se ne odziva na klice, ima krče, se duši in ne more do zraka.

Prav tako svetujemo pregled pri zdravniku, če otroku naraste vročina s hudo mrzlico. Mrzlica spremlja ponavadi resnejše bolezni, predvsem bakterijske okužbe, pri katerih je potrebno dodatno zdravljenje. Najpogosteje gre pri tem za pljučnico, vnetje ledvičnih čašic, pa tudi različne septične zaplete, ki življenjsko ogrožajo otroka.

Če je otrok star manj kot 3 mesece in ima vročino prek 38 °C ga mora prav tako videti zdravnik, saj v tej starosti dojenček le redko odgovori na okužbo z vročino. Posvet z zdravnikom svetujemo tudi pri otrocih vseh starosti z vročino, ki preseže 40 °C.

Nemudoma morate poklicati zdravnika pri otroku z vročino, ki so mu morda zaradi poškodbe ali bolezni odstranili vranico. Posledica tega je izrazita slabša odpornost na nekatere bakterijske okužbe, ki so lahko smrtno nevarne, če jih ustrezno ne zdravimo. Prav tako svetujemo obisk pri zdravniku, če vročina pri otroku po treh do petih dnevih ne pade. V tem času praviloma mine večina nenevarnih virusnih okužb, ki ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Prav tako mora otroka videti zdravnik, če vročina po prehodnem padcu in izboljšanju počutja spet poraste na visoke vrednosti. V tem primeru gre večinoma za zaplet, ki ga lahko oceni in razreši le zdravnik.

Ni razloga, da bi z otrokom, ki sicer ni prizadet, samo zaradi vročine sredi noči iskali zdravnika. Bolje bo, da naslednji dan obiščete zdravnika, ki otroka dobro pozna in vam bo zato lahko najbolje svetoval.

OSEBNA HIGIENA

• Higiena rok: Pogosto umivanje z milom in toplo tekočo vodo; uporabni so tudi alkoholni razkužilni robčki za enkratno uporabo.
• Higiena kašlja: Kadar kašljamo ali kihamo, si usta zakrijemo z robcem, ki ga po uporabi zavržemo v koš za smeti. Če po nesreči kašljamo v roke, si te čim prej umijemo ali razkužimo.
• Higiena celega telesa: Kljub temu, da se bolnik zelo slabo počuti, se potrudimo in mu pomagamo pri tuširanju ali pri umivanju v postelji.
• Perilo in posteljnino menjavamo ob umivanju in kadar se bolnik prepoti. Zamenjamo osebno perilo, pižamo ali spalno srajco in zamenjamo posteljnino. Brisača naj bo samo za osebno uporabo.
• Jedilni pribor in skodelice naj ima bolnik svoje. Ne pijemo iz njegove skodelice in ne poizkušamo hrane z njegovim jedilnim priborom. Za pomivanje zadoščata topla voda in detergent oziroma pomivanje v pomivalnem stroju.
• Pri negovanju svojca, kjer je potreben tesen stik z bolnikom (razdalja krajša od 1 metra), si negovalec nadene kirurško masko (dobi jo v lekarnah).
• Po opravljenih negovalnih postopkih pri bolniku (umivanje, pitje, hranjenje, rahljanje blazin, preoblačenje perila…), naj negovalec poskrbi za svojo higieno (roke!), da ne pride do prenosa bolezenskih klic.

PROSTOR

• Prostor, v katerem bolnik počiva, naj bo miren in zračen. Bolniki velikokrat sami ne vedo, da je prostor potreben prezračenja, zato naj tisti, ki neguje, sam poskrbi za to, da bo prostor prezračen. Prostor prezračimo večkrat na dan. Bolnika dobro pokrijemo in za nekaj minut odpremo okno, v toplejšem vremenu lahko tudi za dalj časa.
• Bolniku večkrat dnevno uredimo posteljo, mu zrahljamo blazine (kadar kašlja in težko diha, je potrebno dodati še eno ali več blazin), pomagamo mu do stranišča in podobno. Če mu je slabo, pripravimo posodo za bruhanje.
• Postelja naj bo dostopna negovalcu, če je le mogoče z več strani, da bo lažje poskrbel za bolnika.
• Odstranimo nepotrebne stvari z nočne omarice, kar nam olajša čiščenje površin. Na površinah se povzročitelji bolezni lahko zadržujejo in preživijo več ur (virus gripe npr. 8-12 ur).
• Bolnik naj kašlja v robec za enkratno uporabo (koristno lahko uporabite tudi WC papir), ki ga odvrže v smeti. Najbolje je, da ima mali koš ali vrečko za papirnate robčke pri postelji. Odpadke redno odstranjujemo. Upoštevamo varnostno razdaljo med bolnikom in negovalcem, kadar je to le možno.

PREHRANA IN VNOS TEKOČIN
Prehrana naj bo lahka, pomembnejši je vnos tekočine, kot so čaj, sok, juha, voda, bela kava… Kadar je bolnik zelo prizadet zaradi bolezni, mu sami večkrat ponudimo pijačo. To velikokrat zahteva precej truda, saj je bolnik utrujen in bi najraje imel mir. Pomembno je, da vztrajamo naj popije tekočino po požirkih.

POČITEK
V primeru prehladnih obolenj in gripe, je bolniku poleg zdravil, ki nižajo temperaturo in zmanjšujejo bolečine, vnosa zadostne količine tekočine, potreben tudi počitek. Gledanje televizije in prenosni računalnik v postelji ni počitek. Oboleli z gripo bodo morali ostati doma vsaj 7 dni, otroci in bolniki s kronično boleznijo verjetno več. Vendar bo o dolžini okrevanja odločal zdravnik, na osnovi poteka bolezni pri vsakem posamezniku posebej.

V otroštvu je depresivnost zelo redka, v obdobju mladostništva pa se število depresivnih motenj poveča. Za to obdobje so značilne začasne spremembe razpoloženja in čustvovanja, ki predstavljajo del normalnega razvoja, ne pa depresivnih motenj. Depresija ni zgolj običajna žalost, ki jo v povezavi z neprijetnimi življenjskimi izkušnjami doživljamo vsi. Kadar potrtost in spremembe v vedenju trajajo daljši čas in opazno ovirajo otroka/mladostnika pri vsakodnevnem delovanju doma, v šoli in v skupini vrstnikov, je potrebno poiskati strokovni nasvet.

Razlogi za nastanek depresivnih motenj
Za nastanek depresivnih motenj je značilno medsebojno vplivanje bioloških, psihičnih in dednih značilnosti posameznika ter dejavnikov okolja. Začetek depresije pogosto sproži večji stresni dogodek, kot je npr. bolezen ali smrt bližnjega, ločitev staršev ali druga izguba.

Znaki depresivnih motenj
Pri ugotavljanju depresivnih motenj pri otrocih in mladostnikih smo pozorni na prisotnost in jakost naslednjih sprememb v vedenju:

• izguba interesa in zadovoljstva pri vsakodnevnih aktivnostih, tudi pri tistih, ki so včasih mladostniku predstavljala vir zadovoljstva;
• težave v navezovanju kontaktov z vrstniki in umik iz vrstniških aktivnosti;
• upad šolske učinkovitosti (splošno pomanjkanje interesa za šolo, težave s koncentracijo, negativna prepričanja o šoli);
• motnje spanja (težko zaspijo, ponoči se zbujajo, težko zaspijo nazaj, zbudijo se zgodaj zjutraj);
• motnje apetita (pomanjkanje apetita in izguba telesne teže oziroma povečanje apetita in povečanje telesne teže);
• izrazita utrujenost, ki tudi po spanju ne mine in ni toliko vezana na določeno področje ali na določeno dejavnost;
• bolečine v trebuhu in glavoboli;
• vzdražljivost;
• občutja krivde;
• nizka samopodoba;
• čustva žalosti;
• razmišljanje o smrti;
• razmišljanje o samomoru;
• izrazito jokanje.

Kam po pomoč?
Spremembe v vedenju večinoma najprej opazijo starši, ki naj strokovni nasvet poiščejo pri osebnemu zdravniku. V primeru, ko izključi telesno bolezen, bo svetoval pregled pri pedopsihiatru (psihiater, ki je specializiran za zdravljenje otrok) ali pri psihologu.

Jecljanje je motnja govora, pri kateri je normalen tok govora prekinjen. Stara je toliko kot človeški govor, pojavlja se v vseh delih sveta in v vseh jezikih. Pogostejša je pri moških kot pri ženskah. Če se jecljanje pojavi v otroštvu, pogosto pride do spontanega izboljšanja. Le en odstotek odraslih jeclja.

Razlike med ne-tekočim govorom in jecljanjem

Ne-tekoč govor:

• ponavljanje začetnega zloga (npr. MA-MA-MAMA);
• ponavljanje besed (MAMA-MAMA-MAMA);
• ponavljanje delov stavka (JAZ, JAZ BOM, JAZ BOM);
• ponavljanje celih stavkov (MAMA JE DOMA, MAMA JE DOMA);
• ponavljanja so pravilna in počasna;
• v govoru ni napetosti;
• otrok se težav ne zaveda.

Jecljanje:

• napeta in hitra ponavljanja začetnega glasu (MMMMMAMA) ali zloga v besedi (krč-MA-MA-MA-MAMA);
• vlečenje glasu v besedi zaradi povečane napetosti (A……VTO, HI……..ŠA);
• otrok spreminja višino in moč glasu;
• dihanje je poudarjeno in napeto, pojavlja se mežikanje, razpiranje ust ali oči, otrok uporablja mašila;
• opazno je napenjanje mišic vratu in lic;
• otrok se zaveda govornih težav.

Kam po pomoč?
Logoped je strokovnjak, ki se ukvarja s preventivo, detekcijo, diagnostiko in rehabilitacijo govornih motenj ter motenj komunikacije. Ena izmed njih je jecljanje.

Za obravnavo se morate predhodno naročiti po telefonu ali osebno; potrebujete tudi napotnico oziroma delovni nalog, ki ga napiše otrokov izbrani zdravnik.

Kakšen je hiperaktiven otrok?

• je premalo vztrajen pri dejavnostih, ki zahtevajo zbranost;
• njegova pozornost je kratkotrajna;
• hitro menjuje aktivnosti in jih pogosto ne dokonča;
• slabo je organiziran;
• gibalno je pretirano aktiven;
• odziva se hitro in nepremišljeno, zato se pogosto znajde v težavah in konfliktih;
• slabo obvladuje čustva (jeza, občutljivost);
• njegovo vedenje je za okolico moteče, čeprav ne gre za namerno kljubovalnost ali agresivnost;
• zaradi neprevidnosti je nagnjen k nezgodam;
• v odnosu do ljudi je manj kontroliran;
• med vrstniki je lahko nepriljubljen in osamljen, posledično se lahko razvijejo nizko samospoštovanje in prave vedenjske motnje;
• lahko je gibalno manj spreten ali ima govorne težave;
• bolj umirjen je v kontaktu z eno samo osebo kot v skupini;
• ima dobre in slabe dneve.

Kam po pomoč?
Vsak živahnejši otrok še ni hiperaktiven. Res pa je tudi, da je mnogo nemirnih otrok, ki niso bili nikoli ustrezno pregledani in razumljeni, ker so jih starši pojmovali le kot »bolj živahne«, »poredne“. Otrokovo vedenje je potrebno najprej pravilno oceniti – ali gre za motnjo v pravem pomenu besede ali ne.
Z oceno teh motenj se ukvarjajo strokovnjaki v svetovalnih centrih, centrih za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, v šolski svetovalni službi. Smiselno se je obrniti na otrokovega zdravnika, ki bo opravil osnovne medicinske preiskave in po potrebi poslal otroka k specialistu – nevrologu, kliničnemu psihologu, otroškemu psihiatru ali specialnemu pedagogu. Otroka običajno pregleda več omenjenih strokovnjakov, ki skupaj oblikujejo mnenje. Pri tem upoštevajo tudi opažanje otrokovega učitelja/vzgojitelja.
Če je potrjeno, da je otrok prekomerno nemiren, je potrebna natančna razlaga otrokove motnje staršem, ustrezno vzgojno ravnanje staršev, prilagoditve v vrtcu ali šoli, dogovor glede sodelovanja staršev in šole, pri bolj izraženih težavah pa tudi zdravljenje z zdravili.

Pervazivne razvojne motnje, kamor uvrščamo avtizem v otroštvu in Aspergerjevo motnjo, so skupina motenj, za katere so značilne kvalitativne
abnormnosti v vzajemnih socialnih odnosih in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar interesov in aktivnosti.

Avtizem
Pri avtizmu se neobičajno obnašanje pri otroku pojavi pred 3. letom starosti, čeprav ga je pogosto težko prepoznati. Značilne so posebnosti v odnosih z ljudmi (nezainteresiranost), posebnosti v komunikaciji in stereotipno, ponavljajoče se vedenje. Otroci običajno zaostajajo v govoru, nekateri govora celo nikoli ne razvijejo. Kar okoli 80% jih zaostaja v razvoju. Danes govorimo o spektru avtističnih motenj: obstaja kontinuum različno izraženih simptomov, od očitne prizadetosti, pa vse do blago izraženih posebnosti v vedenju.

Aspergerjeva motnja
Nekateri otroci kažejo primanjkljaje v socialnih spretnostih ter omejeno, ponavljajoče vedenje, razvoj govora pa ni upočasnjen. Intelektualne sposobnosti so normalne, čeprav jih pogosto zaradi posebnosti v vedenju težko izkažejo. V teh primerih govorimo o Aspergerjevi motnji, ki jo običajno prepoznamo kasneje, lahko šele v v šolski dobi.

Znaki, na katere naj bodo pozorni starši, vzgojitelji in učitelji

• Pomembna prizadetost nebesednega komuniciranja, s katerim se vzpostavlja kontakt z ljudmi: otrok pri pogovoru ne gleda v oči, se ne zanima za otroke v okolici, ne opazuje ljudi, deluje sam sebi dovolj, ima nenavaden (odsoten) izraz na obrazu;
• otrok ne razvije odnosov z vrstniki, ki bi bili primerni njegovi starosti;
• ne zna se na primeren način vključiti v igro vrstnikov oz. ga ta ne zanima (socialna izolacija in egocentričnost);
• otrok ne deli interesov, zadovoljstev ali dosežkov z drugimi ljudmi;
• odsotnost socialne in čustvene navezanosti;
• zapozneli ali nerazvit govor (brez poskusov nadomeščanja z drugimi načini komuniciranja, npr. z mimiko, gestami);
• pri otrocih z razvitim govorom je izrazito prizadeta sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja dialoga;
• stereotipna in ponavljajoča uporaba jezika (ponavljanje besed);
• težave z uporabo zaimka »jaz«;
• odsotnost simbolične igre ter posnemanja v igri;
• preokupiranost z enim ali več stereotipnimi interesi, ki je abnormna zaradi intenzitete ali usmerjenosti;
• določene sposobnosti so lahko nadpovprečno razvite (npr. mehanski spomin, računanje, konstrukcijske sposobnosti);
• nefleksibilno vztrajanje na specifčnih, nefunkcionalnih rutinah in ritualih;
• stereotipni in ponavljajoči gibi (npr. zvijanje prstov ali dlani, hoja po prstih, nenavadni načini hoje, tekanje v krogu, kriljenje z rokami);
• trajna preokupiranost z deli predmetov;
• jezavost pri poskusu preusmeritve pozornosti na aktivnost, ki si je otrok ni sam izbral;
• kratkotrajna pozornost;
• slabo zavedanje pravil vedenja;
• pretirana ali premajhna občutljivost na dražljaje (npr. preobčutljivost na zvoke, vonje, neobčutljivost na bolečino ipd.);
• nerazumljivi strahovi pred običajnimi stvarmi, odsotnost strahu pred nevarnostmi;
• neodzivnost na dogajanje v okolju (deluje, kot bi bil gluh);
• ne razume humorja;
• lahko je gibalno nespreten.

Kako lahko otroku pomagajo starši?
Avtizem je ena od motenj, ki jo je težko opaziti, zlasti takrat, kadar je otrok govorno in intelektualno normalno razvit. Pri težje prizadetih otrocih, ki zaostajajo tudi v duševnem razvoju, so simptomi opazni takoj po rojstvu in jih je lažje prepoznati. Sistematski pregledi pri pediatru, logopedu ali psihologu (3 leta) v primeru manj izraženih simptomov pogosto niso dovolj občutljivi in ne odkrijejo teh otrok oz. ugotovijo zaostanek v razvoju, ne pa tudi vzroka.

Kadar Vas skrbi, da se otrok ne razvija po pričakovanjih ali ima neobičajne značilnosti vedenja, se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico ali učiteljico, ki otroka opazuje v vsakodnevnih stikih z vrstniki. V sodelovanju s psihologom bo morda izpolnila lestvico Socialno vedenje otrok, s pomočjo katere
se ocenjuje otrokova socialna spretnost in zrelost.

Obiščite otrokovega pediatra, ki bo opravil osnovne preiskave. Kadar obstaja sum na pervazivno razvojno motnjo, otroka pregleda in opazuje več strokovnjakov, kot so: (razvojni) pediater, nevrolog, klinični psiholog, logoped, specialni pedagog, otroški psihiater. Idealno je, če se ti pregledi opravijo med 2. in 3. letom otrokove starosti. Na osnovi diagnoze je otrok vključen v intenzivni terapevtski program, ki je tem bolj učinkovit, če je začet dovolj zgodaj, vsekakor v predšolskem obdobju. Izjemnega pomena je tudi velika intenzivnost dela z otrokom: vaje, ki jih z otrokom delajo strokovnjaki, je potrebno izvajati tudi doma.

Kam po pomoč?
Z oceno in terapijo pervazivnih razvojnih motenj se ukvarjajo strokovnjaki v svetovalnih centrih, Centrih za duševno zdravje v zdravstvenih domovih, Zavodih za sluh in govor ter na pediatričnih klinikah.

Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Ob tem je bila oseba močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. PTSD se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.

Vzroki PTSD:

• huda naravna ali prometna nesreča,
• vojna,
• ujetništvo,
• mučenje,
• telesna, spolna zloraba,
• resna poškodba sebe ali drugih,
• rop,
• uboj,
• izrazito zanemarjanje,nenadna smrt bližnjega,
• posilstvo,
• smrtna ogroženost,
• prisotnost pri travmatskem dogodku.

Simptomi:

• pogosti, ponavljajoči spomini na stresni dogodek;
• ponavljajoče sanjanje o stresnem dogodku (pri otrocih zastrašujoče sanje brez prepoznane vsebine);
• »flash back« / vsiljivi spomini (majhni otroci npr. uprizarjajo določen del travme);
• težave z zbranostjo, koncentracijo;
• razdražljivost, izbruhi jeze;
• težave z uspavanjem in s spanjem (prej jih ni bilo);
• nezmožnost priklica pomembnih podrobnosti v zvezi z dogodkom;
• pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih;
• huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi, krajem ali s čim drugim, kar spominja na stresni dogodek;
• občutki krivde zaradi nastalega stresnega dogodka;
• občutek odmaknjenosti od drugih, izločenosti;
• občutek prikrajšanosti pri načrtovanju prihodnosti (oseba npr. ne pričakuje/načrtuje kariere, družine, otrok…).

Dodatni simptomi, ki spremljajo PTSD:

• glavobol,
• vrtoglavica,
• bledost,
• pretirano potenje,
• omedlevica,
• senzacije srčnega ritma,
• tesnobnost, stres, napetost.

Kako ukrepamo?
Klinični psiholog bo pomagal žrtvam PTSD z ustrezno obliko psihoterapije glede na anamnestične oz. heteroanamnestične podatke ter v skladu z rezultati psihodiagnostičnih testov. Za mlajše otroke je najprimernejša igralna terapija. Pomembno je tudi izobraževanje staršev o simptomih in učinkih PTSD ter njihovo sodelovanje v terapevtskem procesu. Pri mladostnikih in odraslih lahko uporabljamo kognitivno vedenjsko psihoterapijo.

Namen obravnave:

• ublažitev oziroma odprava simptomov;
• prizadetemu omogočiti izraziti »bolečino«;
• prizadetemu pomagati končati žalovanje.

POMEMBNO JE HITRO UKREPANJE. NAJBOLJE JE, DA SE OBRAVNAVA ZAČNE TAKOJ PO TRAVMI, SAJ SO TAKO PRIČAKOVANI UČINKI NAJVEČJI.

Kaj je samopoškodbeno vedenje?
Je namerno poškodovanje lastnega telesa, kot je naprimer rezanje, zbadanje, praskanje, povzročanje opeklin s cigaretami, puljenje las, samozastrupitve itd. Tisti, ki se samopoškodujejo, povedo, da ne želijo umreti, temveč je to način, s katerim se pomirijo, kadar se ne znajo pomiriti na bolj ustrezen način.
A s samopoškodovanjem mladostniki dosežejo le kratkotrajno pomiritev. Gre za simptom, ki je povezan z raznimi motnjami.

Samopoškodbe so lahko kjerkoli na telesu, najpogosteje pa so na rokah, trebuhu in stegnih. Običajno so to površinske rane, lahko pa tudi hujše poškodbe, ki povzročijo iznakaženje telesa.

Vzroki za samopoškodbeno vedenje:

• Samopoškodba je način za izražanje čustev, ki jih mladostniki ne znajo izraziti z besedami.
• Fizična rana navzven pokaže njihovo čustveno bolečino.
• Fizična bolečina preusmeri pozornost iz njihove čustvene bolečine na telesno.
• Fizična bolečina nadomesti čustveno praznino.
• Samopoškodba daje mladostnikom občutek kontrole nad lastnim telesom, kadar je nimajo nad ničemer drugim.

Kako pride do samopoškodbenega vedenja?
Sprožilni dogodek, ki je lahko povsem nepomemben, v mladostniku sproži čustva, kot so npr. jeza, strah, sram. Ta čustva ga preplavijo in v njem povzročijo hudo napetost, ki je ne zmore več obvladati. Bolečina, ki se pojavi ob samopoškodbi, preglasi to napetost. Ob tem mladostnik občuti olajšanje, ki pa je zelo kratkotrajno. Kmalu mu sledi občutek sramu, krivde, samoobtoževanje. Lahko pa občuti hudo notranjo praznino, ki je bila tako neznosna, da je moral to praznino z nečim zapolniti. Samopoškodbeno vedenje lahko postane vzorec reševanja težav. Sčasoma je za pomiritev potrebna vse hujša samopoškodba.

Kako lahko pomagamo?

• Znake poškodb moramo čimprej prepoznati!
• Potrebna je pomoč strokovnega tima!
• Mladostnik mora spoznati, da je to, kar se z njim dogaja, problem.
• Podpora v družini, šoli in pri prijateljih je pomembna.

Pravočasno prepoznavanje in ustrezen terapevtski pristop zmanjšujeta potrebo po samopoškodovanju. Ob prepoznanih znakih samopoškodbenega vedenja, zato takoj ukrepajte in obiščite osebnega zdravnika!